Sydney Person iz ZDA, ki je v zimskem semestru 2022/23 obiskovala obštudijsko dejavnost Akademija Amnesty: Človekove pravice v praksi, se je za nas pogovorila z dvema zanimivima aktivistkama. Karen Pearson je njena daljna sorodnica, ki pa je tako vpeta v njeno življenje, da jo kliče preprosto »teta«. Karen je tudi prispevala k njeni odločitvi, da študira v tujini. Spodbudila pa je tudi njen interes za pravice žensk in na sploh za osnovne človekove pravice. Drugo sogovornico Dorothy pa sicer pozna preko svoje mame, ko jo je ujela na protestu glede odprave odločitve Roe proti Wade, pa se je z njo zapletla še v pogovor o ženskih pravicah. 

»Verjamem, da je feministično gibanje zaradi naših uspehov naredilo svet boljši«

66-letna Dorothy Rowdy Brewicks

Jaz sem Feministka! (Torej, namenoma z veliko začetnico.) Mnogi me prosijo, naj pojasnim, kaj točno to pomeni. Preprosto je: sem zagovornica pravic žensk, ki temeljijo na družbeni, politični in ekonomski enakosti spolov. Kako dolgo sem že Feministka? Celo življenje. Mislim, da sem se začela opazovati razlike med možnostmi za fante in dekleta v osnovni šoli, ko sem se spraševala, zakaj fantje lahko igrajo košarko proti drugim šolam, dekleta pa ne? Zakaj nismo nikoli trenirale košarke v telovadnici in zakaj fantje dekletom niso dovolili igrati košarke na igrišču – sploh?!? Vsi (učitelji, fantje in ironično dekleta) so mislili, da sem nadležna.

Ko sem bila v srednji šoli, sem se pridružila drugim dekletom v nasprotovanju konfliktu v Vietnamu* in ponovno pri učiteljih in sošolcih vzbudila dvome o mojih motivih. Ko sem obiskovala kolidž, je feministično gibanje začelo pritegovati pozornost. V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila ustanovljena Nacionalna organizacija žensk (NOW), ki je leta 1968 podprla sprejetje ERA – amandmaja o enakih pravicah.

Ženske so morale biti poročene, če so želele zakonito predpisano oralno kontracepcijsko tabletko in newyorške Radikalne ženske so organizirale proteste proti tekmovanju Miss America in zažgale svoje modrčke (skupaj z revijami, lasuljami in visokimi petami), da bi javnost opozorile na seksizem – ideje družbe o ženskah in lepoti.

Zaradi teh in podobnih dogodkov – SEM BILA “IN”! Bila sem predana feminističnemu gibanju in nikoli se nisem ozirala nazaj. Naročena sem na MS Magazine, prizadevala sem si za sprejetje amandmaja o enakih pravicah, podpirala sem Title IX, čeprav je bilo zame že prepozno za ukvarjanje s športom.

V poznih 80. letih sva s še eno žensko organizirali protestni shod pred sodiščem okrožja Pennington v podporo Roe proti Wade. O naju so pisali na naslovni strani časopisa Rapid City Journal in še mesece zatem sem prejemala sovražno pošto ter neprijazne komentarje. Leta po tem shodu sem se pridruževala demonstracijam, pisala pisma urednikom, pričala, imela govore na shodih in lobirala v Pierru za reproduktivne pravice žensk. Opravljala sem tudi telefonske klice, pošiljala e-pošto in sporočila, podpisovala peticije ter donirala denar.

Od leta 2012 sem se osem let zapored udeleževala Komisije za položaj žensk pri Združenih narodih v New Yorku in uspešno prepričala skupni svet Rapid City, da je sprejel sklep v podporo načelom Konvencije ZN za odpravo diskriminacije žensk (CEDAW; ZN so jo sprejeli leta 1979. Sem aktivna članica Gather the Women Global Matrix in South Dakota Democracy In Action, odbora progresivnih političnih akcij, ki ga sestavljajo izključno ženske. Eno naših glavnih zanimanj so reproduktivne pravice žensk.

Da, to je bilo življenje zagovarjanja za pravice žensk in deklet in NISEM še končala! Včeraj, 7. januarja 2023, sem bila del predstavitve »Kako zagovorništvo prenesti v akcijo« na mesečnem srečanju AAUW, 7. februarja  potujem v Pierre, da se udeležim dneva Women4Women Day, kjer bomo lobirali za razne zakonodaje za zaščito in spodbujanje pravic žensk, zlasti reproduktivnih pravic žensk.

Prav tako sodelujem pri prizadevanjih za sprejetje amandmaja, ki ščiti reproduktivne svoboščine žensk v zvezni državi Južna Dakota. Ne bom obupala – vse ženske, ter še posebej mladi, ki se identificirajo kot ženske, si zaslužijo spoštovanje in enako obravnavo.

Bil je dolg in težek boj, a nikoli mi ni bilo žal, da sem posvetila svoj čas in energijo boju za enake pravice žensk.

Odločitev v primeru Dobbsa (s katero je ameriško vrhovno pravico odpravilo pravico do splava na zvezni ravni) me je pretresla in ne morem verjeti, da smo spet tam, kjer sem začela. Imam na stotine nekdanjih študentk, več nečakinj in dve čudoviti vnukinji in ne morem stati ob strani in gledati, kako se morajo SPET boriti za reproduktivno zdravje žensk. Verjamem, da je feministično gibanje zaradi naših uspehov naredilo svet boljši in zato se še ne nameravam ustaviti!!!

Roe, Roe, Roe V Wade, Women’s rights will never fade, Women will decide their fate. Especially when to procreate! (Roe, Roe, Roe proti Wade, pravice ženske ne bodo nikoli ovele. Ženske bodo odločale o svoji usodi, še zlasti o rojevanju otrok.)

Dorothy (druga z desne) s prijateljicami na dogodku na temo enakosti žensk.

»Pravice, za katere so ženske mislile, da so varne, so zdaj ogrožene ali pa so jim že odvzete«

75-letna Karen Pearson

Vstop na trg dela v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja – to je bil čas, ko so se ženske zelo močno in javno trudile pridobiti svoje pravice do enakega plačila kot moški, do dostopa do kontracepcijskih sredstev in splavov, do varnih krajev, kamor so lahko šle, ko so doživele nasilje s strani intimnih partnerjev, ter biti spoštovane in cenjene kot enakopravne na delovnem mestu in v družbi.

Ko sem opravljala podiplomski študij, je zakonodajno telo zvezne države Južna Dakota vložilo predlog zakona o ukinitvi financiranja zavetišč za žrtve nasilja v družini v državi. Ta sredstva so bila na voljo prek pristojbine, ki jo je bilo treba plačati ob pridobitvi poročnih dovoljenj. Skupina žensk, vključno z mano in pod vodstvom mojih prijateljic, se je zbrala in ustanovila skupino za zagovorništvo žensk v Južni Dakoti. S hitrim združevanjem žensk iz vseh družbenih slojev nam je uspelo premagati to zakonodajo in vse do danes je to eden od virov sredstev za zavetišča.

Skupina je nato za nekaj let najela lobista s krajšim delovnim časom, da bi opazoval in lobiral proti zakonodaji, ki bi škodovala ženskam. Skupina se je razpustila, saj so ženske mislile, da so bitke dobljene. Nedavna zakonodaja na državni in zvezni ravni, ki ženskam omejuje dostop do kontracepcijskih sredstev in splava, je bila sprejeta, zdaj pa so v veljavi novi zakoni, ki ženskam vseh starosti odvzemajo pravico do izbire, ali bodo zanosile ali ne, v primeru nenačrtovane nosečnosti pa tudi glede prekinitev te nosečnosti.

Pravice, za katere so ženske mislile, da so varne, so zdaj ogrožene ali pa so jim že odvzete. Nedavni primer na vrhovnem sodišču, ki je zanikal Roe proti Wadu, je ženskam znova otežil uveljavljanje njihovih pravic glede telesne avtonomije. V času, ko te pravice začenjajo priznavati številne manj razvite države po svetu, jih ZDA odpravljajo.

Na enem svojih prvih delovnih mest po podiplomskem študiju sem ugotovila, da je bil moški kolega na enaki ravni plačan precej več. Ko sem stopila do svojega šefa in ga vprašala, zakaj je tako, je odgovoril, da je kolega poročen in ima družino – zato potrebuje več denarja kot jaz kot samska ženska.

Takrat ni bilo možnosti vložiti zahtevka glede tega. Odločila sem se, da odidem in čim prej dobim novo službo. Od takrat naprej sem raziskala višino plače vsakič, preden sem sprejela položaj z določeno plačo. Ves čas tekom svoje kariere sem se pogovarjala z ženskami, ki sem jih najela in ki so delale z mano in zame, o zagovarjanju zase v smislu plače in drugih ugodnosti ter poskrbela, da so bili vsi, ki sem jih nadzorovala, plačani glede na delo, ki so ga opravljali.

Pred nekaj leti sem napisala knjigo, v kateri sem predstavila zgodbe žensk, ki so premagale razne težke situacije, da bi ustanovile svoje podjetje ali opravljale drugo pomembno delo, ki so ga imele rade. Čeprav je bila večina knjig podarjena mestom, kjer so lahko ženske do nje prišle brezplačno, je bilo nekaj tudi prodanih in s tem zaslužili več tisoč dolarjev. Ustanovile_i smo neprofitno fundacijo za sklade in sčasoma izvedle vrsto majhnih projektov za podporo ženskam.

Karen Pearson je v mojem domačem kraju prejela nagrado »Athena«, ki se podeljuje v čast vsem ženskam, ki so dejavne v svojih skupnostih in podpirajo druge ženske pri doseganju njihovih ciljev. Na fotografiji s knjigo.

S prijateljico, katere podjetje podpira neprofitne organizacije, ravno oddajava vlogo za nepovratna sredstva za zaposlovanje in izobraževanje žensk, zlasti pripadnic manjšin, da bodo delovale kot dobre članice upravnih odborov tako profitnih kot neprofitnih organizacij. Trenutno je 70 odstotkov vseh članov uprav v ZDA belih moških. V teh odborih so potrebni glasovi in ​​resnične izkušnje žensk.

Ženske morajo prinesti svoje izkušnje in glasove v različne odbore, ko se ti odločajo o tem, kam bodo vložena sredstva in koga najeti za vodenje teh organizacij. Trenutno se na ženske ne gleda kot na bistvene v procesu in ženske se pogosto ne vidijo kot dovolj izkušene ali »pametne«, da bi bile na teh položajih. Večina moških ne doživlja tega dojemanja samih sebe, prav tako jih ne dojemajo tako moški, ki so trenutno v upravnih odborih in odločajo o tem, koga povabiti v članstvo. Ženske in moški res razmišljajo in delujejo drugače in glasovi vseh za mizo bodo zagotovili najboljše možne odločitve. Ženske potrebujejo podporo, da razvijejo zaupanje v svoje sposobnosti in usposabljanje, da bodo dolgoročno uspešne članice upravnega odbora, ko dobijo priložnost za službo.

Danes so v ZDA pravice žensk ogrožene na načine, ki si jih po moje večina od nas, ki je pred leti skupaj z mano vstopila na trg dela, ni predstavljala, da se lahko zgodijo.

Lekcija, ki se jo moramo kot država hitro naučiti, je, da morajo biti vse_i, tako ženske kot moški v naši državi, ki cenijo in spoštujejo ženske, pozorne_i in prispevati na kakršen koli način, da se ponovno pridobijo, obdržijo in povečajo pravice žensk na vseh ravneh in na vseh področjih življenja. Pravice žensk so trenutno v naši državi vsak dan ogrožene.