Splav je medicinski poseg za prekinitev nosečnosti. Je osnovna zdravstvena oskrba, ki jo potrebuje milijone žensk, deklet in drugih oseb, ki lahko zanosijo. Ocenjeno je, da se vsaka četrta nosečnosti v svetu konča s splavom.
Dostop do varne in zakonite storitve splava še zdaleč ni zagotovljen za vse, ki bi ga morda potrebovali. To velja kljub dejstvu, da so potrebe po prekinitvi nosečnosti pogoste.
Dostop do splava je ena bolj spornih tem na svetu. Razprave o njem pogosto zasenčijo napačne informacije o dejanskih posledicah omejevanja dostopa do te osnovne zdravstvene storitve.
Nekaj osnovnih dejstev o splavu
Splavi se dogajajo povsod, ne glede na to, kaj pravi zakon. Prekinitev nosečnosti je pogosta odločitev, ki jo sprejme na milijone ljudi – vsako leto se namreč četrtina nosečnosti konča s splavom.
Ne glede na to, ali je splav zakonit ali ne, ga ljudje potrebujejo. Po podatkih Guttmacherjevega inštituta, neprofitne organizacije za reproduktivno zdravje s sedežem v ZDA, je stopnja splava v državah, ki splav v celoti prepovedujejo ali ga dovoljujejo le v primerih, ko je ogroženo življenje ženske, 37 na 1000 ljudi. 34 na 1000 pa v državah, ki splav dovoljujejo. To je zelo majhna razlika, ki statistično ni pomembna. Če ga izvaja usposobljeno zdravstveno osebje v primernih sanitarnih razmerah, velja splav za enega izmed najvarnejših medicinskih postopkov.
Kriminalizacija splava ne prepreči, naredi ga le manj varnega
Kljub omejevanju in preprečevanju dostopa do splava, ljudje splav potrebujejo. Prepovedi in omejitve zato ne prispevajo k zmanjšanju števila splavov, ljudi le prisilijo k nevarnim metodam splava.
Posebej ogrožene so osebe, ki si ne morejo privoščiti potovanja in ustrezne zdravstvene oskrbe v državah, kjer je splav dovoljen.
Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) opredeljuje nevarne splave kot »postopek za prekinitev nenamerne nosečnosti, ki ga izvajajo osebe brez potrebnega znanja ali v okolju, ki ne ustreza minimalnim zdravstvenim standardom, ali oboje«.
Ocenjujejo, da se vsako leto po svetu opravi 25 milijonov splavov v nevarnih okoliščinah, od tega velika večina v državah v razvoju.
V nasprotju z zakonitim splavom, ki ga opravi usposobljen zdravstveni delavec_ka, imajo lahko nevarni splavi usodne posledice. Po podatkih SZO so tretji najpogostejši vzrok smrti mater po vsem svetu. Povzročijo pa tudi dodatnih pet milijonov invalidnosti letno, ki bi jih bilo v veliki meri mogoče preprečiti.
Smrti in poškodbe bi bilo mogoče preprečiti
Smrti in poškodbe zaradi nevarnih metod splava je mogoče preprečiti. Do teh usodnih in nevarnih posledic večinoma prihaja v državah, kjer ženske in dekleta nimajo zakonitega dostopa do varnega splava.
V državah, ki omejujejo dostop do splava, ga zakon običajno dovoljuje le v redkih izjemah. Na primer, kadar je nosečnost posledica posilstva ali incesta, v primerih hude in smrtne okvare ploda ali kadar obstaja tveganje za življenje ali zdravje noseče osebe. Le majhen odstotek splavov se naredi zaradi teh razlogov, kar pomeni, da bo večina žensk in deklet, ki živijo v državi s tako zakonodajo, prisiljena ogroziti svoje zdravje in življenje, ker bo morala izbrati nevarno metodo splava.
Marginalizirane skupine so zaradi tovrstnih restriktivnih zakonodaj nesorazmerno bolj prizadete, saj nimajo sredstev, da bi varen in zakonit način splava poiskale v drugi državi. Gre za ženske in dekleta z nizkimi dohodki, begunke, migrantke, mladostnice, lezbijke, biseksualne cisspolne ženske in dekleta, transspolne osebe, pripadnice manjšin in staroselskih ljudstev.
SZO je države opozorila, da morajo za zmanjševanje števila smrti in poškodb mater zagotoviti:
- dostop do spolne vzgoje,
- možnost uporabe učinkovite kontracepcije,
- varen in zakonit splav,
- in pravočasno oskrbo v primeru morebitnih zapletov pri opravljanju splava.
Dokazano je, da je število splavov višje v državah, kjer je dostop do kontracepcije omejen. Število splavov pa je nižje tam, kjer imajo ljudje, vključno z mladimi, informacije o sodobnih kontracepcijskih metodah in dostop do njih. Enako velja za dostop do celovite spolne vzgoje in dostop do varnega in zakonitega splava.
Spremembe zakonodaj za lažji dostop do varnega splava
V zadnjih 25 letih je več kot 50 držav spremenilo svoje zakonodaje, da bi omogočilo večji dostop do splava. S tem priznavajo ključno vlogo, ki jo ima dostop do varnega splava pri zaščiti življenj in zdravja žensk. Irska se je tem državam pridružila 25. maja 2018, ko so ljudje na dolgo pričakovanem referendumu z veliko večino glasovali za razveljavitev skoraj popolne ustavne prepovedi splava.
Nekatere države pa kljub tem težnjam po reformi zakonodaje ohranjajo diskriminatorne zakone, ki prepovedujejo splav v skoraj vseh okoliščinah. Po podatkih SZO 40 odstotkov vseh žensk v rodni dobi živi v državah z zelo restriktivnimi zakoni o splavu ali v državah, kjer je splav zakonit, vendar težko in omejeno dostopen. V teh državah je splav prepovedan ali dovoljen samo v nekaterih okoliščinah ali pa je splav zakonit, vendar zaradi številnih ovir v praksi težko dostopen.
Tudi v državah z večjim dostopom do zakonitega splava se lahko nosečnice še vedno soočajo s številnimi omejitvami in ovirami pri dostopu do storitev, kot so stroški, pristransko svetovanje in obvezne čakalne dobe. SZO je izdala smernice za države o potrebi po prepoznavanju in odstranitvi takšnih ovir.
Splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta
Dostop do splava ne potrebujejo le cisspolne ženske in dekleta (ženske in dekleta, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol in se ta ujema z njihovo spolno identiteto). Ne smemo pozabiti na interspolne osebe, transspolne moške in fante ter osebe z drugimi spolnimi identitetami, ki imajo reproduktivno sposobnost, da zanosijo. Ena izmed največjih ovir pri dostopnosti splava za omenjene skupine je omejena zdravstvena oskrba. Tisti, ki to imajo, pa se lahko soočajo s stigmo, pristranskostjo in domnevami, da kontracepcije, informacij in storitev, povezanih s splavom, v resnici ne potrebujejo. Po podatkih National LGBTQ Task Force je 28 odstotkov transspolnih oseb poročalo o nadlegovanju v zdravstvenih ustanovah, 19 odstotkov pa o popolni zavrnitvi zdravstvene oskrbe zaradi statusa transspolnosti. Več omenjenih primerov je med temnopoltimi skupnostmi. Zagovorniki_ce spolnih in reproduktivnih pravic ter aktivisti_ke za pravice LGBTIQ+ se zavzemajo za pravico do dostopnosti splava za vse, ki bi ga morda potrebovali.
Kriminalizacija splava
Kriminalizacija in zakoni, ki omejujejo splav, izvajalcem zdravstvenega varstva preprečujejo opravljanje dela in nudenje najboljše možne oskrbe svojim pacientom_kam, kar je v skladu z dobro medicinsko prakso in njihovo poklicno etiko.
Kriminalizacija splava lahko privede do tega, da zdravstveno osebje ne razume omejitev zakona in jih uporablja neustrezno in pod drugačnimi pogoji, kot jih predvideva zakon. Do tega lahko pride zaradi različnih razlogov, kot so osebno prepričanje, stigmatizacija splava, negativni stereotipi o ženskah in dekletih in strah pred kazensko odgovornostjo. V državah, ki omejujejo dostop do splava, ženske in dekleta le redko poiščejo oskrbo zaradi zapletov po nevarnem splavu ali pri drugih zapletih povezanih z nosečnostjo.
Zavračanje zdravstvenih storitev, vključno s storitvami na področju reproduktivnega zdravja, ki jih potrebuje le skupina ljudi, je oblika diskriminacije.
Stališče Odbora Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) je, da so zakoni, ki omejujejo splav, diskriminacija žensk.
Diskriminirane pa niso le ženske, vendar vse osebe, ki lahko zanosijo.
Stigma o splavu in stereotipi o spolu so tesno povezani s kriminalizacijo splava ter drugimi omejevalnimi zakoni in politikami.
Mišljenje, da je splav nezakonit ali nemoralen, med drugim vodi v stigmatizacijo žensk in deklet s strani zdravstvenega osebja, družinskih članov in sodstva. Zato ženske in dekleta, ki želijo opraviti splav, tvegajo diskriminacijo in nadlegovanje. Nekatere ženske poročajo, da so jih zdravstveni delavci_ke zlorabljali in sramotili, ko so želele opraviti splav ali so po njem potrebovale oskrbo.
Dostop do varnega splava je človekova pravica
Dostop do varnega splava je človekova pravica. V skladu z mednarodnim pravom o človekovih pravicah ima vsakdo pravico do zdravja in življenja brez nasilja, diskriminacije, mučenja ali krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
Pravo o človekovih pravicah jasno določa, da so odločitve o našem telesu samo naše – to je telesna avtonomija.
Prisiliti nekoga, da donosi neželeno nosečnost ali da izbere nevarno metodo splava, je kršitev človekovih pravic, ki krši pravico do zasebnosti in telesne avtonomije.
Osebe, ki nimajo možnosti izbire, se mnogokrat zatečejo k nevarnim metodam splava in s tem tvegajo tudi pregon in kazen, vključno z možnostjo zaporne kazni. Soočijo se lahko s krutim, nečloveškim in ponižujočim ravnanjem ter diskriminacijo in izključitvijo iz osnovne zdravstvene oskrbe po splavu.
Dostop do splava je torej temeljno povezan z zaščito in podpiranjem človekovih pravic žensk, deklet in drugih, ki lahko zanosijo. Je ključen dejavnik za zagotavljanje socialne pravičnosti in enakosti spolov. Amnesty International poudarja, da mora vsak človek imeti svobodo pri sprejemanju odločitev o svojem telesu in o svojem reproduktivnem življenju, vključno s tem, kdaj in če bo imel otroke. Bistveno je, da zakoni, ki se nanašajo na splav, spoštujejo, ščitijo in izpolnjujejo človekove pravice nosečih oseb in jih ne silijo k metodam nevarnega splava.
