O izbrisanih skozi njihove portrete in misli

6.6.2022
Metka Naglič

Ob 30. obletnici izbrisa smo v sodelovanju z izbrisanimi in s priznanim slovenskim fotografom Borutom Krajncem organizirali razstavo, v kateri nam je 19 ljudi, izbrisani in njihovi otroci, prijazno dovolilo vpogled v svoje izkušnje in privolilo v fotografiranje.

Portreti s citati upodobljenih ljudi in dodatnim pojasnilom, kako je izbris, ta huda kršitev človekovih pravic, zaznamovala njihovo življenje in življenje njihovih bližnjih, so bili marca in del aprila 2022 v sodelovanju razstavljeni na ljubljanskem Gallusovem nabrežju.

»Sem dokumentarni fotograf in fotoreporter, slovensko družbeno tranzicijo spremljam več kot 30 let. Izbris iz registra stalnega prebivalstva je ena najhujših krivic in kršitev človekovih pravic, ki so se zgodile v samostojni Sloveniji. Zato sem občutil veliko odgovornost, da izbrisane portretiram. Kar so preživeli izbrisani prebivalci, je težko predstavljivo. Z razstavo pa so nam posredovali svoj glas, ki bi se nas, upam, moral dotakniti.« Avtor portretov Borut Krajnc.

V spodnjem sliderju si oglejte posamezne portrete (naprej se premikate s puščico v desno).

Katarina je bila v času izbrisa študentka prvega letnika novinarstva. V enem dnevu je ostala brez doma, staršev, denarja in socialne varnosti. Pet let je bila brez doma, dokumentov, brez zavarovanja. Spala je v študentskih domovih, kleteh, poleti v avtu. Foto: Borut Krajnc
Cvijeto danes ne krivi policije; delali so, kar so morali. Ni imel papirjev, raztrgali so mu jih, osebno, potni list, vse. Kakšne travme so bile za njegove otroke, jokali so. Ločil se je, tudi tu je bil vzrok izbris. Stanovanja ni mogel odkupiti, danes ga ne more zapustiti otrokom. Izbris je bil zanj ekonomski genocid. Foto: Borut Krajnc
Otroci izbrisanih so bili tisti, ki so delili tesnobe in stiske, ko leta in leta niso razumeli, kaj se je sploh zgodilo, kaj so storili narobe. Odraščali so z manj prihodki, z manj dopusti, z manj izleti ... – medtem ko so starši poskušali reševati težavo za težavo. Tudi oni so živeli s strahom, kaj se morda še lahko zgodi, po tem, ko se je enkrat že zgodilo nekaj nepredstavljivega. Foto: Borut Krajnc
Brez dokumentov se je Irfan skrival po kleteh in pod stopnišči. Po več dni ni jedel. Ker ni mogel k zdravniku, je brez zdravniške oskrbe preživel trombozo. Takrat je mislil, da je z njim konec. Še posebno težko mu je bilo, ko je šel mimo kake gostilne, kjer so veseli ljudje jedli in pili, on je bil pa lačen.  Foto: Borut Krajnc
Žalostno je, da izbrisani in njihovi otroci še 30 let po izbrisu niso bili deležni celostne odprave krivic. Nekaterih stvari se ne da popraviti, kljub temu je nujno, da se brez pogojevanja popravi vsaj tisto, kar je mogoče. Foto: Borut Krajnc
Izbris je zarezal v življenja ne le 25.671 oseb, ampak tudi njihovih otrok in sorodnikov. Stiske in strah staršev so bile tudi njihove, finančno prikrajšanje je bilo tudi njihovo. Otroci izbrisanih niso bili upravičeni do otroških dodatkov, niti vključeni v odškodninsko shemo. Foto: Borut Krajnc
Po izbrisu je Slobodan šest let živel z začasnim prebivališčem. Po 18 letih redne zaposlitve v UKC Ljubljana je naenkrat potreboval delovno dovoljenje. Podiplomski študij je moral prekiniti. Foto: Borut Krajnc
Nekateri izbrisani živijo v Sloveniji brez urejenega statusa že 30 let. Pravna podlaga, ki bi jih ščitila pred odstranitvijo iz države, ne obstaja, zato ostajajo v izredno negotovem položaju. Pot do dovoljenja za stalno prebivanje v najboljšem primeru traja sedem let. * Resnično identiteto smo zaščitili zaradi strahu, da bi javno izpostavljanje lahko škodovalo že tako ranljivemu položaju izbrisanega. Foto: Borut Krajnc
Mahi je žena pokojnega Alija Berishe, enega od šestih zmagovalcev pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Tudi ta zmaga ni omogočila, da bi se lahko Ali v Slovenijo vrnil skupaj z družino – zakon, ki je »urejal« statuse izbrisanih, je dopustil le vrnitev njega in v Sloveniji rojenega sina, ne pa tudi v tujini rojenih otrok in žene. Vsi so se lahko vrnili šele leta 2014, po posredovanju Urada predsednika republike Slovenije. Foto: Borut Krajnc
Budimir zaradi izbrisa nima polne delovne dobe. Ni se mogel poročiti, si ustvariti družine in se uveljaviti s svojim delom. Postal je apatrid, oseba brez državljanstva katerekoli države. V osnovi je pisatelj, sedaj se preživlja z delom za Kralje ulice. Še vedno ima zgolj začasno prebivališče, nima zavarovanja ali pravice do dela, niti do pokojnine, neprofitnega stanovanja ali bivalne enote. Izbris zanj še vedno traja. Foto: Borut Krajnc
Trivu so leta 1992 odvzeli stanovanjsko pravico po tem, ko sta z ženo, tudi izbrisano, v Cinkarni vplačevala v stanovanjski sklad, in po tem, ko sta za stanovanje dvakrat vplačala participacijo pri vselitvi v stanovanje. Še danes plačujeta najemnino v istem stanovanju. Od izbrisa sta dala za najemnine več kot 70.000 evrov. Foto: Borut Krajnc
Ljubinko je pred izbrisom delal v Franciji, Alžiriji, Maroku, Mavretaniji, Braziliji ... Napeljeval je plinovode. Po izbrisu ni bil več v tujini. Še vedno nima stalnega prebivališča, zadnja štiri leta zgolj dovoljenje za začasno prebivanje. Pred tem ni imel nobenega veljavnega dokumenta. Foto: Borut Krajnc
Slavica je šla v tožbo za odškodnino, ki se je vlekla štiri leta. Verjela je odvetniku, ki je bil prepričan, da bosta obe s hčerko pravdo dobili. Ko je predlani izvedela, da jo je sodišče zavrnilo in koliko je zaradi izgubljene tožbe dolžna državnemu odvetništvu, jo je psihično strlo. Državnemu odvetništvu je do konca lanskega leta vse poplačala z izposojenim denarjem, dolg pa še vedno odplačuje. Foto: Borut Krajnc
Zvonko je vrsto let skrbel za izbrisanega Ivana Baga, ki je ostal brez socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Ko je potreboval antibiotike, jih je poskušal dobiti celo pri veterinarju. Ni jih dobil. »Izbris je umiranje po kapljicah. Ta proces sem od začetka do konca videl pri svojem očetu,« pravi. Foto: Borut Krajnc
Marko Perak, Aleksandar Todorović in Mladen Balaban so bili pobudniki prvega društva izbrisanih. »Da bomo ustanovili društvo, smo se decembra 2001 zmenili v mojem stanovanju v Mežici. Leta 2002 smo imeli ustanovno skupščino. Za pravice se je treba boriti. Zame je bilo bistvo tega boja, da se ohrani moja družina - da ostanemo skupaj. Tako je tudi bilo.« Foto: Borut Krajnc
Govorili so, da so izbrisani sami krivi za svoj položaj, tudi po tem, ko so sodišča ugotovila, da je bil izbris protipraven, neustaven in diskriminatoren. Težko je bilo dolga leta živeti s tem. Foto: Borut Krajnc
Mirjani so dokumente uničili uradniki, ki so jo poznali celo življenje, njena mama je bila namreč tajnica župana. Rojena na Ptuju mami Slovenki in očetu Srbu si je morala urediti hrvaško državljanstvo, da je sploh lahko zaprosila za stalno prebivanje v Sloveniji. Z izbrisanim Acom Todorovićem sta prijateljevala osem let, preden sta drug drugemu zaupala, da sta oba izbrisana. Foto: Borut Krajnc
V času izbrisa je Niko v svojem podjetju zaposloval 28 oseb. Po izbrisu je bil 10 let brez osebne in zdravstvene izkaznice, brez vozniškega izpita. V lastnem podjetju je delal na črno pet let in si vsaj lahko zagotavljal preživetje. Enega zaposlenega je moral zaradi neurejenih dokumentov odpustiti; šele leta kasneje je izvedel, da je obema življenje obrnil izbris. Foto: Borut Krajnc
Izbrisanih je bilo 5360 otrok. S. S. je bila izbrisana na svoj 14. rojstni dan, skupaj s staršema in bratoma. Brat je dobil državljanstvo, ostali na pravočasno oddano vlogo nikoli niso dobili odgovora. Nihče ni razumel, kaj se jim je zgodilo. Vsi v družini so bili živčni, pregovarjali so se o tem, kaj storiti, in se velikokrat sprli. Mislili so, da se to dogaja samo njim. Ko je zbolela, ni mogla k zdravniku, saj ni imela zdravstvenega zavarovanja. Po ureditvi statusa so zdravniki ugotovili, da potrebuje operacijo. Foto: Borut Krajnc
keyboard_arrow_left
keyboard_arrow_right

Kaj je bil izbris?

Slovenske oblasti so 26. februarja 1992 iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije izbrisale 25.671 posameznic in posameznikov – brez pravnega postopka in brez odločbe in zato tudi brez možnosti pritožbe.

Posledice so bile strahotne:

  • Izguba zaposlitev (ker uradno niso obstajali v državi, zaposlitev ni bila možna);
  • izguba varstva pred brezposelnostjo (ker uradno niso obstajali);
  • izguba vseh socialnih pravic in podpor (ker uradno niso obstajali);
  • številni so bili izgnani iz države, ostali pa živeli pod vsakodnevno grožnjo izgona (kot da bi bili nezakoniti migranti);
  • zavrnjen jim je bil vstop v državo;
  • lahko so bili ločeni od družine (celo, če so bili ostali člani slovenski državljani);
  • ostali so brez zdravstvenega zavarovanja (ker niso bili občani);
  • ostali so brez želene izobrazbe (brez dokumentov se niso mogli vpisati).

Nekateri izbrisani, sploh tisti brez opore slovenskih sorodnikov, so se bili prisiljeni zaradi nemogočih razmer (brez statusa, brez pravic, pritisk okolice) proti svoji volji izseliti nazaj v matične domovine; nekaterim je bil vstop v Slovenijo zavrnjen, številni so bili izgnani. 30 let kasneje pravici še ni zadoščeno.

Po izbrisu je bil status vrnjen manj kot polovici vseh izbrisanih. Dodeljene odškodnine so bile mizerne in povsem neprimerne za prestano trpljenje, uničene možnosti preživljanja in porušena življenja. V Sloveniji še vedno živijo izbrisani, ki nimajo urejenega nikakršnega statusa.

Upoštevajoč to je opravičilo predsednika države Boruta Pahorja za izbris, ki ga je uradno, v imenu države, izrekel 25. februarja 2022, izjemnega simbolnega pomena in nujen del poprave krivic. Boj za pravice izbrisanih pa ni končan, saj celovita poprava krivic še nikakor ni bila dosežena.

Gostite razstavo v svojem kraju

Ali bi želeli to razstavo videti tudi v svojem kraju? V knjižnici, kulturnem domu, izobraževalni ustanovi, na prostem … Dogovorite se z odgovornimi osebami za te prostore in nam potem pišite na amnesty@amnesty.si ali nas pokličite na 01 423 93 77, da se dogovorimo glede podrobnosti.

Pomagajte, da izbris ne potone v pozabo in da zgodbe izbrisanih dosežejo kar največ ljudi.