Zakaj je to pomembna tema?
V Sloveniji bi naj živelo približno 12.000 transspolnih oseb oz. 0,6 odstotka populacije. Javni izobraževalni sistemi transspolnosti ne vključujejo v obravnavane vsebine, me_i pa menimo, da je za življenje v odprti družbi ključnega pomena, da se učimo o vseh družbenih skupinah, še posebej ranljivih in manjšinskih.
Ostale informacije
Kaj je transspolnost?
Transspolnost (angl. transgender) je krovni izraz, ki zajema raznolike osebe, ki se ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Transspolne oz. trans osebe so lahko (trans) ženske, (trans) moški ali pa nebinarne osebe. Nebinarne osebe se ne identificirajo (izključno) kot moški ali ženske, ampak izven binarnega sistema. Nebinarnost je temeljito predstavljena v Nebinarnem zinu.
Transspolnost je primarno stvar identifikacije, ne telesnosti, je pa telo eden od pomembnih medijev, preko katerega trans osebe raziskujejo svojo spolno identiteto. Spolna identiteta je osnovana na samoidentifikaciji, ne glede na obliko in videz telesa.
Transspolne osebe so osebe vseh starosti, etničnih pripadnosti, izgledov, spolnih usmerjenosti, razredov itd. in obstajajo po vsem po svetu. Dejstvo, da se v zadnjih desetletjih več govori o transspolnosti ne pomeni, da pred tem niso obstajale, le (še) bolj nevidne so bile.
O transspolnosti obstaja zelo veliko stereotipov in napačnih prepričanj. Prispevati želimo k njihovemu odpravljanju, zato na tej izobraževalni podstrani z vami delimo razne vire informacij in prvoosebnih izkušenj trans oseb. Predlagamo v branje: Pogosta vprašanja o transspolnosti
V Sloveniji od 2014 deluje Zavod TransAkcija, prva in edina trans specifična organizacija, ki deluje za podporo, informiranje, opolnomočenje in zavezništvo transspolnih oseb v Sloveniji, njihovo ključno poslanstvo pa je zagovorništvo človekovih pravic in svoboščin transspolnih in spolno nenormativnih oseb.
Boj trans skupnosti za samoidentifikacijo
Samoidentifikacija ali samoopredelitev je avtonomno (pre)oblikovanje in (ne)definiranje svoje spolne identitete. To naj bi bila temeljna pravica vsake_ga posameznice_ka.
Samoidentifikacija je temelj osebne spolne identitete in ključen pojem na področju transspolnosti in zavzemanja za človekove pravice transspolnih oseb. Samoidentifikacija je tudi kategorija in najnaprednejši model za pravno priznanje spola.
Trenutno je v Evropi enajst držav, kjer je pravno priznanje urejeno na podlagi samoidentifikacije, to so Belgija, Danska,Finska, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Norveška, Portugalska, Španija in Švica. V praksi to deluje tako, da oseba pred uradnim organom, npr. notarko_jem, sodnico_kom, ki ga določa zakon za pravno priznanje spola, izreče svojo spolno identiteto. Organ pa to dejstvo zgolj potrdi in o tem izda uradno potrdilo. Nobene pristojnosti nima zanikati samoidentifikacije osebe ali pa od osebe zahtevati dodatna dokazila.
Z drugimi besedami: v Evropi je trenutno samo 11 držav, ki omogočajo spremembo podatka o spolu in spremembo dokumentov v skladu z dejansko identiteto brez pogoja pridobitve psihiatrične diagnoze motnje duševnega zdravja. Slovenije ni med njimi.
Človekove pravice trans oseb v Sloveniji
Zdravstvo – natančneje postopki za potrditev spolne identitete oz. medicinska tranzicija, kot ji pravi trans skupnost, in pravo – natančneje postopek pravnega priznanja spola, sta osrednji področji človekovih pravic trans oseb, ki v Sloveniji zaenkrat ostajata neustrezno urejeni.
V obeh postopkih morajo transspolne osebe v Sloveniji od psihiatrinje_a obvezno prejeti diagnozo »transseksualizem«, ki se v Mednarodni klasifikaciji bolezni (MKB) št. 10 uvršča med duševne motnje.
MKB je globalno orodje za upravljanje zdravja, ki ga ureja Svetovna zdravstvena organizacija (SZO). Ta je leta 2019 zaključila postopek celovite reforme in sprejela Mednarodno klasifikacijo bolezni 11 (MKB-11). V tem dokumentu je transseksualizem zamenjan z diagnozo »spolna neskladnost med mladostnicami_ki in odraslimi«, ki je v poglavju »Stanja, povezana s spolnim zdravjem«.
S tem premikom so bile transspolne identitete odstranjene s področja duševnih bolezni. Za trans skupnost je bila to dobra novica, a uresničevanje reformirane MKB-11 je še vedno odvisna od politične volje držav članic SZO in ni zavezujoča.
Kot omenjeno, se v Sloveniji, kot žal tudi v (pre)mnogih drugih državah, še vedno uporablja neposodobljena različica MKB, ki posledično transspolne osebe izpostavlja prisilni medikalizaciji in patologizaciji.
KAJ PRAVIJO?
