Otrokove pravice

Konvencija o otrokovih pravicah

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1989 sprejela Konvencijo o otrokovih pravicah, s katero je priznala posebne pravice otrok in se zavzela za večjo zaščito otrok po vsem svetu.

Ta konvencija je zdaj najbolj ratificirana pogodba o človekovih pravicah na svetu: ratificiralo jo je 196 držav.

Ratifikacija je mednarodno dejanje, s katerim država izrazi svojo privolitev, da jo pogodba zavezuje. To pomeni, da država to pogodbo (dokument) prenese v svoj notranji pravni red. V Sloveniji, na primer, državni zbor sprejme zakon o ratifikaciji. Če želite preveriti, ali in kdaj je Slovenija ratificirala kakšno pogodbo, preverite zbirko podatkov ZN o pogodbenih organih.

Štiri splošna načela otrokovih pravic

• Nediskriminacija: Vsi otroci imajo kadarkoli in v vseh situacijah enake pravice.
• Otrokova največja korist: Pri vseh ukrepih in odločitvah v zvezi z otrokom je treba v prvi vrsti upoštevati otrokovo korist.
• Pravica do preživetja in razvoja: Ta pravica poudarja ključni pomen zagotavljanja dostopa do osnovnih storitev in enakih možnosti, da bi otroci lahko dosegli svoj polni razvoj.
• Sodelovanje otrok: Upoštevanje stališč otrok pri politikah, odločitvah in ukrepih, ki jih zadevajo.

Obveznosti države

Ko države ratificirajo Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, se strinjajo, da bodo sprejele vse ustrezne zakonodajne, upravne in druge ukrepe za izvajanje pravic, priznanih v konvenciji, ter blažile in odpravljale kršitve.

Primeri tega so:

• Ocenjevanje socialnih storitev ter pravnih, zdravstvenih in izobraževalnih sistemov države.
• Sprejemanje zakonov in politik, ki ščitijo otrokove pravice v vseh okoljih.
• Obveščanje in spodbujanje vseh, ki delajo z otroki.
• Obveščanje in izobraževanje otrok o njihovih pravicah.
• Zagotavljanje možnosti, da se lahko otroci in njihovi starši pritožijo, kadar se otrokove pravice ne spoštujejo.
• Podpora staršem in skrbnikom_cam pri njihovih starševskih obveznostih.